Lep pozdrav!

Na kratko bom opisala svojo odločitev za šivanje moje poročne obleke.

Določila sva datum poroke in napočil je čas iskanja sanjske obleke. Ker nisem bila med najmlajšimi nevestami je bilo osnovno vodilo, da obleka ne bo bela in kroj nekakšen preprosto eleganten.

Po vseh obiskih poročnih salonov na štajerskem nisem našla tiste svoje sanjske obleke, ki bi mi bila všeč v barvi, ali kroju.

Večina oblek je bilo v beli barvi, mogoče kakšen minimalni dodatki v različnih barvah, stili so bili različni, od izjemno bogatih, čisto preprostih, pa do povsem kičastih oblek. Vse obleke so bile izdelane iz umetnih vlaken (poliestra), odvračala so me tudi vsa vidna popravila. Zraven vsega so bile cene izposoje zelo visoke in pogodbene obveznosti, ki so že skoraj mejile na nemogoče!

Tako je padla ideja o šivanju!

Po napornem iskanju le teh, mi je uspelo najti in stopiti v stik z modno oblikovalko – stilistko go. Vesno Jureš iz Maribora. Obisk pri njej je bil poln navdušenja, emocij, idej in vsega kar sem si lahko le želela.

Povedala sem svoje želje, barvne odtenke in kroj. Seboj sem imela slikice, na katerih so mi bili všeč razni detajli. Vse skupaj sva strnile v celoto, (glede na stil poroke, barvo, oz. celostno podobo dogodka) sva izbrali blago. Izbrale sva pravo šantung svilo v temno rdeči in šampanjec barvi. Sledilo je še nekaj srečanj, na katerih sva še kaj dodale, dorekle, nasploh načrtovale vsako podrobnost. Po dveh probah je bila obleka izdelana do vsake najmanjše podrobnosti in pripravljena na dogodek.

Dodati moram še, da je ga. Jureš poskrbela tudi za celostni izgled ženina, obeh otrok, kajti vsakemu je izdelala nekaj iz blaga od moje obleke (možu kravato, hčeri obleko, sinu dodatek na srajco).

Vse skupaj je bilo zelo primerljivo z ceno izposoje samo moje poročne obleke v salonu z vsemi dodatki. Moja obleka je vsebovala tudi »dušo« ge. Jureš. Dodelala jo je v vsako najmanjšo podrobnost.

Pomembno je tudi dejstvo, da bom imela svojo obleko vedno pri roki in vsak pogled nanjo bo obudil občutke tistega čarobnega dne in da je obleka samo moja in bo tako tudi ostalo.

Z svojo odločitvijo sem zelo zadovoljna in je nisem niti za sekundo obžalovala, še več, ponosna sem na svojo odločitev, kajti v svoji obleki, glede na to da je bilo na dan poroke +35 stopinj, sem uživala, ni mi bilo vroče, ampak sem v njej blestela in žarela od sreče.

V obleki se nisem počutila pravljično, ampak sem bila princesa na svoj pravljični dan!

S spoštovanjem

Sabina Teskač Špeh